Lysamba, 47, iz Senegala, je prišel v Francijo leta 1991. Mož in oče treh: “Prišel sem zaradi dela, da bom pošiljal družini v Senegal denar. Ampak, tu sem nič, ne morem zaslužiti.”
Suhail Ahmed Suhel, 32, intelektualec iz Bangladeša in oče dveh otrok, ki je bil dvakrat zaprt preden je pričel iskati politični azil v franciji: “Pri iskanju dela mi rečejo naj se vrnem, ko bom imel papirje. Torej, zvečer prodajam cvetje. To ni moj poklic – imam univerzitetno diplomo iz ekonomije, vendar moram preživeti. Nekaj je boljše od ničesar.”
Aminata Bakayoko, 42, iz Slonokoščene obale, ki dela kot čistilka in varuška: “Odločila sem se, da zapustim svojo državo, ker tam nisem našla dobre službe. Toda, življenje je bilo težko tam in življenje je težko tukaj. Migracijska odločitev je bila velika in na moje papirje v Franciji bom čakala dokler bo potrebno.”
Mamadou Konate, 36, iz Senegala je zapustil svojo domovino, potem ko mu je umrl oče: “Ne želim si veliko, samo da bi zaslužil dovolj, da bi lahko imel svojo sobo in jedel solidno hrano.”
Fofana Mamadou, 39, iz Slonokoščene obale: “Verjamemo, da je Zahod raj, vendar to ni res. Tu sem živel in rad bi pojasnil resničnost mojim rojakom. Prav tako želim doma zaečeti posel, ki bo ponujal delovne priložnosti tistim, ki bi, tako kot nekoč jaz, želeli zapustiti svojo domovino v iskanju dela in boljše prihodnosti.”
Hanna Adel, 43, veterinar iz Egipta: “Že več kot deset let in še vedno čakam na dovoljenje za bivanje. Zakaj ?! Rekli so mi, da nisem poročen in da nimam dovolj dokazov. Toda, skoraj vsa moja družina živi v Franciji. Moji starši imajo stalno prebivališče, moj brat je francoski državljan, samo jaz ne morem zakonito živeti in delati tukaj.”
Sissoko Mahamadou, 60, iz Malija: “Dvajset let delam v Franciji in še vedno sem tu nezakonito.”
Abul Kalam, 65, član bangladeške Nacionalistične stranke je zapustil svojo domovino, potem ko je bil njegov brat usmrčen in njegov sin zaprt: “Ko sem bil v Bangladešu, sem mislil, da se v Franciji spoštujejo človekove pravice. Živeti tukaj ilegalno pomeni, da včasih ne morem kupiti niti kruha.”
Camara Cheick Oumar, 34, iz Malija, kjer se je poročil s Francozinjo. Kmalu po selitvi v Francijo sta se ločila, zato so mu odvzeli status za bivanje: “Želim živeti v kateri koli državi, kjer lahko delam, kupim hišo in sem svoboden.”
